Zaslišanje: KOIKOI

KOIKOI so ravnokar izdali nov album O sreći u snovima in ob tej priložnosti je Živa Jalovec zaslišala člane benda. Album je bolj mračen, introspektiven in zvočno drznejši od debitantskega Pozivi u stranu. Zaznamujejo ga distorzija, elektronika in močan čustveni naboj, k čemur je prispeval tudi producent Saša Janković. Ljubljano opisujejo kot enega svojih najlepših odrskih doživetij, za 12. december pa v Kinu Šiška pripravljajo avdio-vizualni koncert, ki ga ni za zamudit.

Album O sreći u snovima ima izrazito poetičen naslov. Kaj za vas pomeni sreča – in zakaj prav v sanjah? Gre za introspekcijo ali komentar sodobne stvarnosti? Ste srečni? 🙂

Ema Đorđević: Sreča je nekaj, kar je treba znova in znova osvajati. Na nek način je neulovljiva – pojavi se kot blisk, a hitro izgine, zato jo vedno znova iščemo, ko vstopamo v svoje strahove in stiske. Sanje si lahko razlagamo kot izoliran, zamišljen prostor, ki je samo naš – morda sreča tja prihaja pogosteje. Ne morem pa reči, da sem srečna v državi, kjer je družba pripeljana do točke zloma, negotovost pa raste iz dneva v dan. V sebi imam le veliko željo, da si v Srbiji zgradim boljše življenje.

Ema Đonin: Zame sreča ni nujno odsotnost žalosti – obstaja lahko v različnih kontekstih. Pojavi se nepričakovano in ostane, če jo znaš prepoznati v trenutku in deliti z nekom. Sem in nisem srečna. Glede na to, kar se dogaja okoli mene, se ne počutim posebej srečno, a hkrati imam srečo, da sem tukaj, da to občutim in da lahko s svojim bendom skozi glasbo to predelujem in delim.

Marko: Moram priznati, da imamo vsi v bendu kar nenavadno pojmovanje sreče, glede na to, da smo naredili precej mračnejši album kot prvi, haha. Strinjam se z Đonin – prostor žalosti in prostor sreče sta pogosto prepletena in zabrisana. Zato imamo občutek, da srečo lažje najdemo v podzavesti, v ne povsem definiranem prostoru, kakršen je sanjski. Tam lažje najdemo smisel.

Gizmo: Časi so takšni, da o sreči govorimo, kot da je mogoča le v sanjah. A lagal bi, če bi rekel, da v nekem mikrokozmosu nisem srečen. Kljub tesnobi, nemiru in vsem drugim stanjem pogosto pozabim, kaj v resnici imam. Zelo lahko zdrsneš v temo in nemir, zato se trudim pogledati okoli sebe in videti stvari, ki me res delajo srečnega: družina, zdravje, bend, življenje samo – in to, da počnem to, kar imam rad. Verjamem, da se bo pojem sreče kmalu razlil po ulicah.

Koliko osebnih izkušenj je v vaših besedilih? 

Marko: Mislim, da ni pesmi na albumu, ki ne bi bila osebna izkušnja – kako sploh pisati brez osebnega? Tega je veliko, verjetno se to tudi občuti, saj me ravno to vprašate. Trudil sem se, da se ne šparam. Ko sem zdrsnil v splošne, izpete pesniške fraze, sem se poskusil vrniti v »umazano perilo« – v neprijetne, boleče uvide o sebi in svetu.

V zapisu o novem singlu »Ti imaš mir« pravite, da je kaos edini znani mehanizem ljubezni. Je ljubezen (in umetnost?) nujno vsaj malo destruktivna, da je iskrena?

Marko: Ko smo že pri neprijetnih spoznanjih … Da, kaos je eno izmed občutij, ki prevladuje v meni kot posledica močnih ljubezenskih emocij. A brez tega bi bilo dolgočasno. Meni je biti v miru dolgočasno – hitro zdrsnem v apatijo in pasivnost. Mir bom imel v starosti. Zdaj se še naprej borim z našim balkanskim pojmovanjem ljubezni.

Videospot »Ti imaš mir« je navdušil z vizualno estetiko. Ste pričakovali tak odziv?

Ema Đorđević: Glede na dolge priprave in vse zaplete med snemanjem smo hvaležni za vsak pozitiven komentar – dokaz je, da se je splačalo. Snemali smo z »robotsko« kamero, ki se je premikala po vnaprej določeni poti, kar nam je bilo vsem novo. Režiser Ivan Stojiljković je želel s spotom povezati podobo celotnega albuma in v video vključiti motive vseh pesmi. Mislim, da mu je to več kot uspelo. Prejemamo komentarje, da je video »svetovnega nivoja«, kar nam res veliko pomeni.

Vaša glasba prepleta indie rock, post-punk, elektroniko in dream pop. Na novem albumu je več distorzije in elektronike. Je to eksperiment ali jasen koncept?

GIZMO: Koncepta nimamo – to je svoboda eksperimentiranja in medsebojnega zaupanja. Nekakšna tiha odločitev je bila, da gremo globlje v emocije in zvok. Pesmi so same zahtevale več distorzije – nič ni bilo načrtno. V proces je bil vključen tudi producent Saša Janković, ki nam je pomagal prenesti ta čustveni naboj v studio. Skozi celoten album čutim nek oblak, neko vijolično barvo – nekaj, kar smo ustvarili vsi skupaj.

Vaš debitantski album Pozivi u stranu je bil odlično sprejet. Kako danes gledate nanj in kako daleč ste od njega z novim materialom?

GIZMO: Prvi album je star že štiri leta – jasno je, da smo se oddaljili od tistega zvoka. Pridružila se nam je Emilija Đonin, kar je povsem naravno spremenilo zvočno podobo. Pomembno nam je, da je vsak član avtor, da vsak prispeva svoj pečat – tako nastane nekaj iskrenega, čemur lahko sto odstotno stojimo ob strani. Ponosni smo na vse pesmi prej in potem – vse je del nas in zelo smo srečni, da se ljudje prepoznajo v naši glasbi.

Rolling Stone vas je opisal kot »zvočno silo«. Kako bi sami opisali svoj zvok?

Ema Đonin: Pogosto poskušamo ustvariti »zvočni zid«. Naš zvok je skupek naših občutij, misli in bojev – notranjih in javnih. To je del benda, kjer se najbolje razumemo. Različni vplivi in naši različni okusi prinašajo svežino in nove ideje.

Novi album izhaja pri KoiKolektiv Records. Zakaj ste se odločili za samostojno pot?

Ema Đorđević: Ideja samozaložbe je prišla od naše menedžerke Danice Bojić. Ko smo vse pretehtali, smo ugotovili, da nam nobena založba ne more ponuditi toliko kot sami vložimo. Zato smo se odločili za samozaložbo. Od začetka želimo ohraniti ustvarjalno neodvisnost in graditi svoj svet, ki ga bodo ljudje prepoznali kot avtentičnega.

V besedilih odpirate osebne in družbene teme. Ste angažiran bend?

Marko: Neodgovorno bi bilo, da bi bili slepi za družbene in politične razmere. Če imaš prostor za javno delovanje, ga moraš uporabiti. A v glasbi nisem ljubitelj eksplicitno angažiranih besedil – raje sem za ulični aktivizem. Če se kak kontekst vseeno prebere v tekstih, ni to nikoli namen … razen v pesmi Kristalna. Tam je kristalno jasno.

Nastopali ste po Evropi. Kako se razlikuje energija publike – in kakšne izkušnje imate v Ljubljani?

Ema Đonin: Energija je presenetljivo podobna povsod. Zanimivo je, da čeprav pojemo v srbščini, publika po nekaj ponovitvah začne prepevati. Trudimo se, da glasba govori zase; besedilo je le še en element zvoka KOIKOI. Publika v Ljubljani je čudovita – nastop v Gala Hali je bil prekrasen. Komaj čakamo Šiško!

Ste bolj studijski perfekcionisti ali odrski instinktivci?

GIZMO: Vse je KOIKOI, haha. Vse imamo radi: vaje, snemanje, nastope. So težki trenutki, a tudi zlati momenti, ko vse steče. A krona vsega so nastopi – ko smo na odru, ko se vse skoncentrira v tisto uro. Delimo energijo in publika jo vrača.

Kaj lahko pričakujemo 12. decembra v Kinu Šiška? Boste imeli goste?

Ema Đorđević: KOIKOI je zelo navezan na live performans, zato pripravljamo avdio-vizualni spektakel – režiran in vizualno zasnovan tako, da publika začuti dramaturgijo pesmi. V proces sta vključena gledališki režiser Miloš Lolić in vizualni umetnik Aljoša Dakić iz Berlina. Gostov za zdaj ne napovedujemo, a znamo presenetiti. 🙂

Več o koncertu 12. 12. v Kinu Šiška in vstopnice: https://www.kinosiska.si/dogodek/koikoi/