Britantski kolektiv je tokom svojih kar štirih malih plošč, zadnja med njimi je At Most A Kiss (2016), vzpostavila všečno kombinacijo poigravanja med indie vzorci, ki jih spretno pomeša s tršimi rokerskimi prijemi celoto zvočno začini še z retro elementi osemdesetih, kjer pogosto prevladujejo mehkobni synth vložki. Samonaslovljena plošča predstavlja presek obsežnega dela zasedbe in številnih EP-jev, slednja namreč zavoljo metodičnega izdajanja bolj ali manj uspešnih singlov deluje kot skrbno izbrana kompilacija, kjer je vsaka skladba predstavlja svojo zgodbo, a vendarle so vse ujete v neskončen indie pop trenutek.
