Razvoj nekaterih novih pesmi Nine Bulatovix smo v preteklih letih lahko spremljali skozi skopo posejane nastope v živo. Jasno je bilo: Nina se je nekoliko potuhnila, nikakor pa poniknila. Smo čisto zares pričakovali, da se bo ravno takrat, ko jo najbolj potrebujemo, njena tretja plošča razvihrala v karkoli drugega kot pravo zverino? Nemogoče; plamen, ki trojici gori pod ritjo, je prevroč za kaj takega. Že strašljiv, hektičen utrip uvoda (Die) Metronome nemudoma umeri naš čustveni barometer na vseprisoten, soparen pritisk sodobnega časa. Nina, navsezadnje spočeta iz lokalpolitičnega upora, se vsebinsko od nekdaj naslanja na družbeno pronicljiv prizven. Tako tudi tokrat ne izostanejo prodorni nastopi proti prekernosti, politiki, zavrtosti. Izpovedi zapostavljencev, potlačenih pod podplatom kapitalizma. Gnev, ubeseden v udarnih klicih refrenov ali privlačnih melodijah, skritih za namerno zamotanim zavijanjem. A ne samo to. Gregor Kosi tokrat v svojem značilno razgledanem pesniškem pristopu – ali njemu navkljub – najde prostor tudi za prepuščanje čutnosti. Strupen singl Morgenrot mejo med osebnim in občim pravzaprav zabriše, In ko me sprašuješ pa prodre celo na polje popolnoma čustvene stiske. Medtem oba glasbenika blestita vsak na svojem orodju. Marko Širec z gonilno silo basa upravlja tako gumijasto drveče, da kot za šalo seka vse ovinke. Pregovorno udarni bobni Jureta Lavrina pa tokrat prav garažno rožljajo, kar stresnemu plesu plošče odlično pristoji. Poleg razkurjenega udarca Prekerni bolj klasično post-punkerski predhodnici Jate še najbliže pride Duma 2020 s svojim razgibanim rokenrol vijuganjem. V plazečih se napevih, ki se v osrednjem delu zarivajo v zavest, pa pogosto obvelja načelo ‘manj je več’ – a le zato, da se pesmi v pravem trenutku še bolj razprostrejo. Dopolnijo jih tolkala, temačno sintentične note, pa kak igriv produkcijski prijem, ki le še olajša potapljanje v neizbežno tesnoben pulz plošče. Nina Bulatovix tako še naprej drzno rine izven okvirjev in ostaja ena bolj edinstvenih skupin domače alternative. To je zajebana glasba, seveda. Za zajebane čase.
Matej Holc