Suuns.
Psihadelična elektro-rock zasedba iz Montreala se je formirala poleti 2006, ko sta s preigravanjem začela vokalist/kitarist Ben Shimie ter kitarist/basist Joseph Yarmush. Kmalu zatem sta se jima pridružila še bobnar Liam O’Neil ter Max Henry na klaviaturah in basu. Od takrat do izdaje prvega albuma Zeroes QC so pretekla natanko štiri leta, letos pa so izdali svoj drugi studijski album Images du Futur.
Pri nas jih je gostil letošnji Kamfest. Bili smo tam in na kratek klepet nam je uspelo zvabiti simpatičnega O’Nelia.
Nekonvencionalni kitarski rifi, mrmrajoče podajanje besedil vokalista, odštekana electro synth spremljava, so značilni za glasbo, ki jo ustvarjate. Ste v času nastanka skupine že imeli izdelano idejo, kaj želite igrati in kako želite zveneti ali je vse skupaj prišlo spontano?
Pravzaprav ne. Še preden smo se z Benom zares dobro poznali, sva se dostikrat ob kakšnem bežnem srečanju na ulici bolj kot ne v šali pogovarjala, da bi mogoče morala ustanoviti band. No, nekega dne me je poklical in povedal, da gre zares. Pustil sem šolo in se pridružil ostalim članom. Najprej smo se dobivali le nekajkrat na teden. Pri vsem tem je bilo najbolje, da nismo občutili nikakršnih pritiskov, ki bi nas omejevali pri kreativnosti in s preigravanjem je vsak dodajal svoja znanja ter ideje in tako posledično zvenimo kot zvenimo. Preden smo izdali prvi album smo nekaj let samo igrali. Zase. In nekaj let staro vino je seveda boljše kot mlado! (smeh)
Ben, Max in ti imate glasbeno izobrazbo. Vsi trije ste študirali jazz na univerzi McGill. Se ti zdi formalna glasbena izobrazba prednost ali ovira pri ustvarjanju? Kakšna je vaša izkušnja?
Oboje. Sam sem pred tem že večkrat sodeloval z nešolanimi glasbeniki, s katerimi je bilo manj ‘verbalnega’ dela, med šolanimi pa se seveda razvije posebna ‘poklicna’ komunikacija, ki je, če si v tem, vsekakor lažja. Spet, po drugi strani pa se ti lahko zgodi ‘prekletstvo pisateljev’, ki so sami prebrali že toliko literature, da se popolnoma ujamejo v določene kalupe in je svobodno ustvarjanje skoraj nemogoče. Mislim, da za enkrat še nimamo te težave. Imamo zato Joea, ki ni šolan glasbenik in zadeva se tako uravnovesi in dobro sodelujemo.
Kako poteka ustvarjanje? Iz kje prihaja navdih za komade? Je kdo od vas ‘glavni’?
Ben. Ben je po navadi, če ne kar v večini, tisti, ki pride na dan z osnovno idejo za novo pesem. Vse se potem vrti in gradi okrog te ideje in takrat tudi ostali prispevamo k njenemu razvoju. Najprej nastane instrumental in šele kasneje se mu dodaja besedilo.
V angleški različici napovednika za film Only God Forgive, so uporabili vaš komad 2020, da bi ustvarili napetost in mračnost med nasilnimi akcijskimi prizori. Tudi sami dojemate Image du Futur kot mračnejše nadaljevanje prejšnjega albuma? Kakšno je ozadje nastajanja le-tega in kakšen se ti zdi v primerjavi s prvim?
Pravzaprav niti ni kakšnega posebnega ozadja. V bandu smo si vsi dokaj različni, vendar se med sabo strinjamo, da smo v tem stilu zares našli skupno točko. In dlje časa ko se z nekom družiš, igraš, bolj se spoznavaš in stvari se zgodijo. Naučiš se sprejemati ostale. Tudi v ‘mračnejših’ momentih. Saj veš, v dobrem in v slabem. (smeh) To se potem posledično pozna v tem, kar ustvarimo.
Razlika s prejšnjim albumom? Sam čutim, da smo se v tem času glasbeno še bolj razvili in da si sedaj še bolj zaupamo. Tako sem razmišljal že ob komadu ”Edie’s Dream”, ki smo ga preigravali znova in znova. Sploh osrednji del, pri katerem se je ravno s tem izkazalo, da smo postali precej potrpežljivi. To je zame najljubši del albuma. Pri prvem bi se teh stvari verjetno lotili drugače. Mogoče se poslušalcu niti ne dozdeva, vendar sam lahko trdim, da se nam pozna, da se resnično veliko družimo. Navzven pa seveda upam, da sedaj zvenimo še bolj odraslo.
Vzporedno z nastajanjem vašega prej omenjenega albuma so se v Quebecu odvijale študentske demonstracije. So imele tudi te kakšen vpliv na vaše delo?
Težko bi rekel da direktno, ampak na nek način tudi. Ne vem, najbrž so bile te demonstracije v medijih prikazane kot nasilne, vendar je v Montrealu takrat vladalo posebno vzdušje. Res je sicer, da je bila to glavna tema pogovorov ne glede na to, kam si šel in se obrnil, ni pa bilo teženja in črnogledosti. Prej obratno! Mesto je bilo nabito s pozitivno energijo in občutek je bil, ko smo po trdem delu v studiu prišli na ulice, fantastičen! Ta energija je dobro vplivala na nas in mislim, da posledično prav tako na naše ustvarjanje, kar se, upam da, pozna tudi pri našem izdelku! (smeh)
Se ti zdi Montreal spodbudno okolje za ustvarjanje? Kakšna je tam glasbena scena trenutno?
Mesto je več kot odlično okolje za to. V večini je francosko govoreče in anglofonska skupnost je precej manjša. Vsi člani smo iz slednje skupine. Vsi seveda govorimo tudi francosko, ampak ko si v manjšini, imaš včasih vseeno občutek, kot da si na zaprtem oddelku. Tako se zgodi tudi pri glasbi. Marsikdo po koncu študija na glasbenih univerzah tukaj odide drugam in potem res ostane manjša skupina glasbenikov. So pa tisti, ki ostanejo, toliko bolj zagreti in aktivni. In ko se zvečer odpraviš ven v bare, klube itd., si lahko prepričan, da boš imel priložnost slišati kaj kvalitetnega. Trenutno je precej elektronike in psihadelična scena v vseh žanrih je tudi kar močno zadogajala.
Sedaj ste že kar nekaj časa na turneji. Igrate večinoma v klubih ali na festivalih? Kje se počutite bolje?
V maju in juniju smo večinoma igrali v klubih, julija predvsem na festivalih. Ne bom govoril za ostale člane, ampak meni trenutno to festivalsko vzdušje odgovarja. Všeč mi je tista napetost, ko imaš manj časa, da se pripraviš. Vse se odvija hitreje in več je stresa, kar zna biti zabavno. (smeh) Klubski nastopi pa so spet nekaj posebnega. Priprave na te so spet drugačne in pri takih koncertih je fino, kako lahko nadgrajujemo komade in odkrivamo njihove nove zvoke, verzije.
Pravzaprav imate zelo zanimiv razpored turneje. Igrate v severni Ameriki, pridete v Evropo, se vrnete v severno Ameriko in nato je spet na vrsti Evropa. So odzivi publike na teh dveh koncih različni?
O ja! V Ameriki vseeno igramo manj. Naši koncerti tam so manj obiskani in odzivi niso tako entuziastični. Pravzaprav je po tem kar smešno, ko pomislimo, s kakšnim navdušenjem nas sprejemajo tukaj! Več je energije! In ko se vrnemo domov, smo spet ‘mali’ in dokaj neprepoznavni Sunnsi. (smeh) Resno!
Malo prej, še pred začetkom najinega pogovora, si prav sam omenil, da to ni vaš prvi nastop v Sloveniji. Kako to, da se je tako majhna državica pojavila na vašem seznamu turneje?
Ne vem! (smeh) Sem pa vesel, da smo tukaj. Poglej kakšen super ambient imamo danes! Ne vem, radi pridemo igrat, kamorkoli smo povabljeni in si nas želijo slišati. Nam je pa vsem še posebej super, če se lahko predstavimo v manj znanem okolju. S tem resnično nimamo problemov.
Kaj pa vi? Ste bili tudi sami na kakšnem koncertu zadnje čase? Kaj trenutno radi poslušate?
V začetku avgusta, ko smo igrali v Berlinu, sta nas navdušila Moon Duo, na Siciliji smo igrali z Metz. Ti so bili zares fantastični! Potem so tu še Swans. Videti njih je bilo tudi posebno doživetje. Drugače pa ne vem, težko se odločiš, ko slišiš toliko ene muzike. Ah, veš koga sem poslušal na letošnjem Glastonburyju in zelo užival? Kennyja Rogersa! Sprva se mi je zdela ideja naravnost smešna, ampak tip še vedno ‘brca’ in poje kot nor in zares naredi hudičevo dober žur! (smeh)
Glasbeni kritiki vs. publika?
Publika! Kritiki so ti lahko naklonjeni toliko, da imaš dober štart, da te predstavijo širši publiki. Dobre recenzije in kritike ti dajo to, da imaš dobre špile nadaljnje leto ali dve. S publiko je drugače. Če si v dobrih odnosih z njo, imaš zagotovljeno kariero. Pravzaprav je že v samem bistvu drugače in več nam pomeni. To je nekako tako, kot da imaš ljubezensko razmerje, ko osebo poznaš dalj časa in potem ustvarjata skupaj.
Kakšni so vaši plani za prihodnost? Je mogoče na vidiku kakšna pesem v francoščini ali sodelovanje z drugimi glasbeniki?
Oboje! Pred kratkim smo začeli s predelavo ene izmed pesmi Brigitte Fontaine, ki je danes po vsej verjetnosti še ne bomo igrali, se pa že resno pogovarjamo o njeni izdaji. Trenutno se pripravljamo tudi na sodelovanje z našim sedanjim tonskim tehnikom, Radwanom Moumnehom, ki ustvarja svoj projekt pod imenom ”Jerusalem in My Heart”. Gre za posebno multimedijsko dogajanje, ki se bo jeseni odvijalo v Montrealskem muzeju sodobne umetnosti. Šov bo zagotovo fantastičen in tega se zares veselimo! In nadaljnega koncertiranja, seveda!
