Radio Terminal V Živo
Trentemøller: “Božič obožujem, Valentinovega pa ne maram”

Trentemøller: “Božič obožujem, Valentinovega pa ne maram”

44- letni danski producent Anders Trentemøller razpet med dvema domovoma – v Copenhagnu, kjer ima studio in Brooklynom, kjer živi njegovo dekle. “Nekoč je igrala kitaro v mojem bendu, na zadnjem albumu se je preizkusila tudi kot vokalistka, zato mi pesem Where The Shadows Fall morda pomeni več kot vse ostale. Zdaj pa dela kot arhitektka.” V Slovenijo prihaja prvič, tik pred Valentnovim februarja prihodnje leto. “Ta praznik ne maram, svoje dekle, s katerim sva skupaj zdaj približno leto in pol raje presenetim na čisto običajen deževni torek. To se mi zdi bolj pristno.”  Prav zanimivo pa je, da kot pravi, obožuje božič. Očitno še ne živi dovolj dolgo v ZDA, da bi prevzel vse njihove navade. Pa tudi tako je božič na Danskem eden izmed glavnih praznikov. “Obožujem ga, zunaj je mraz, ti pa si notri na toplem, prižgeš si kakšno svečko, postaviš novoletno jelko…res, takrat doživiš tisto, čemur Danci rečemo hygge, udobje. Letos prvič zaradi pomanjkanja časa, saj sem v Copenhagnu šele peti dan, še nisem dekoriral tudi svojega studia! To je namreč moje zatočišče, moj brlog, za katerega si tudi seveda želim, da je čim bolj udoben, saj tam preživim veliko časa, v izolaciji pred ostalim svetom. Zato seveda nočem, da je hi-fi sterilen.” Ja, tako se izraža mož, iz kateremu po njegovi nekoliko melanholično-romantično-otožni glasbi to nikakor ne bi pripisali.

A glasba Trentemøllerja je več kot le to. Sam ne mara predalčkanja, čeprav je precej očitno, da bi njegovo glasbo lahko opisali kot alter-indie-elektro. On  jo opisuje kot nordic noir oziroma pač – Trentemøller. “Nekateri oboževalci so se morda od začetka privadili, da je moja glasba bolj post-ounkovska, nato sem jim ponudil atmosferično elektroniko, a to sem pač jaz. Hočem ponuditi kvalitetno glasbo, ne glede na žanrsko opredelitev.” Dež, mraz in tradicija folk glasbe v Skandinaviji je tisto, kar ga navdihuje, pa tudi različni popularni danski izvajalci in bendi. “Na primer punk band Marching Church pa Choir of Young Believers. Danska alter scena je mala, vsi se med sabo poznamo, je pa tudi zelo napredovala v zadnjih dveh, treh letih. Pred tem so vsi le kopirali zvok izvajalcev iz ZDA in Velike Britanije. Zdaj so končno našli nekaj svojega in si upajo ta edinstven zvok predstaviti tudi svetu.

Tako kot vsak album, tudi njegov letošnji, že četrti, ki nosi naslov Fixion, odraža neko obdobje. Nekaterim se bo morda zdel temačnejši od albuma Lost, a to je, kot pravi Anders, stvar interpretacije posameznika. Njegovo ustvarjanje je sicer začrtal precej drugače, kot se je na koncu izteklo. “Želel sem, da bo album bolj vokalen, sprva je bilo mišljeno, da bi Mary Fisker, ki me tudi spremlja na turneji, posodila vokal vsem komadom. Potem pa sem januarja med produkcijo albuma za skupino Savages k petju povabil še njihovo pevko Jehnny Beth, ki je prispevala še en vokal. Vse skupaj pa se je odlično povezalo v neko celoto.” Ne skriva pa tudi želje za prihodnost. “Po turneji prihodnje leto, ki jo začnemo 19. januarja, in bo največja do sedaj – s kar 50 nastopi, bomo odigrali še nekaj poletnih festivalov, nato pa se bom posvetil naslednjemu albumu. Želim si, da binekoč z mano sodelovala Hope Sandoval, njen glas je res fantastičen.

To niti ni tako nemogoče. Izvajalec in producent, ki je sicer znan tudi po prikupnem jecljanju, ki ga je izdalo že na začetku najinega intervjuja, je med drugim sodeloval tudi že z tako odmevnimi imeni, kot so Röyksopp in Depeche Mode, vajen je navduševati tako množice na velikih festivalih (60.000 obiskovalcev na Roskilde, okrog 80.000 na koncertih Depeche Mode, kjer je nastopal v vlogi predskupine), kot poskrbeti tudi za izjemno intimno vzdušje. “In male nastope imam še vedno raje. Da ljudem, kot smo se nekoč pogovarjali z Martinom Gorom, lahko pogledaš v oči.” Je pravkar omenil Martina Gora, markantnega “depecha”? “Ja, smo kar v kontaktu, pravzaprav so zelo ‘skulirani’, prizemljeni fantje. Njih bi na primer lahko poklical, da jim voščim vesel božič,” pisal,” se pošali. In ko mu omenim, da bodo Depeche Mode nastopili v Ljubljani tri mesece po njegovem nastopu se ogreje za idejo, da bi prišel v našo državo kar dvakrat v enem letu. Logistično je to sicer morda neizvedljivo pa vendar. “Res se veselim prvega nastopa v Sloveniji, zanima me, kako se bodo ljudje odzvali na mojo glasbo,” pove za konec.