V četrtek, 27.10.2016, bodo na odru Kina Šiške nastopile hrvaške sosede Punčke, oder pa bodo ogreli Dandelion children. Pogovarjala sem se z Lucijo Ivšić, vokalistko energičnega ženskega tria.
Punčke. Beseda katera niti malo ne opiše ti zelo posebne osebe. Lahko bi vam rekli kar ‘’ženske’’ ampak mi je všeč ime benda, ker konec koncev imate to nežnost in simpatičnost v sebi. Prihajate iz Hrvaške. Kako vaša država omogoča razvoj skupini kot ste vi, skupini katera je drugačna od večine, alternativna ter sestavljena kot ‘’all girl band’’
Lucija: Naletele smo do sedaj in na odobravanje in na ‘’hejt’’ ter na pomilovanje. Sve to je še vedno prisotno ampak samo s časom se naučiš ceniti tisto kar počneš in prenehaš iskati potrditev ostalih. Tisto, kar mora biti vedno prisotno v mislih, je to da kakor raste ‘’hejt’’ tako raste tudi število oboževalcev in ljudi zaradi katerih se splača še naprej truditi in ustvarjati. In ravno tisti ljudje so največja podpora; oboževalci, prijatelji ter družina. Ampak moram priznati, da rek ‘’ne možeš biti prorok u svom selu’’ še kako drži. Redko komu uspe. Na tebi je ali ti bo to dalo dodaten zagon pri uresničevanju ciljev ali ne.
Poslušala sem vas že večkrat, prvič na večjem odru v ljubljanskih Križankah, ko ste bile predskupina svetovno znanim Queens of the stone age. Kakšni občutki vas spreletavajo, ko stopite na večji oder, o čemu razmišljate? Imate kakšeno posebno rutino, je to nekakšen ‘’time out’’ v zaodrju ali nekaj skupnega, ki rade storite preden stopite na oder?
Lucija: Jaz imam strašansko tremo pred vsakim nastopom, lahko si misliš kako je bilo takrat v Križankah! Drugače sem zgovorna ampak tisti dan sem bila tresujoče tiho. Potem to malo preide na Anjo, a Ruby je edina vedno mirna in sproščena. Nimamo nikakršen ritual pred špilom, vsaka zase je v svojem svetu. Jaz se tresem ob strani in komaj čakam, da stopim na oder medtem, ko se Ruby in Anja se zabavata. V trenutku, ko se podplat čevlja dotakne stage-a in odigram prvi takt, izgine vse. Sprostim se in imam občutek kot da sem v nekem super filmu. Odcepim se od resničnega sveta. Mogoče se to sliši smešno, toda je res. Na vsakem koncertu ne zaznavam nič okoli sebe, vsi demoni in slabi občutki izginejo iz mene.
Punčke ste napolnile devet let in to odličnih. Imele ste preko dvesto posameznih koncertov ter nastopov na več festivalih kot so INmusic, Exit, Terraneo, Sziget itd. Imate rajši igranje na festivalih ali solo koncertih v sklopu turnej po različih mestih? Kakšni so vaši plani za prihodnost?
Lucija: Rade imamo tako festivale kot koncerte, res ni pravil. Po devetih letih igranja, potovanja in bivanja v bendu se naučiš, da te nesme nič presenetiti oz nikoli neveš kaj te lahko doleti. Včasih misliš, da bo koncert brezveze in se ta prelevi v najboljšega na svetu, a včasih je nažalost tudi obratno. Vse to je odlična lekcija oz šola. Nauči te, da na koncu dneva moraš in lahko verjameš v tisto kar sam ustvarjaš ter nauči te, da trdno stojiš za tem. Planov je na tisoče. Videle bomo kako se bo vse razvilo. Sedaj smo se odločile malo upočasniti tempo benda, zmanjšati število koncertov, ker smo vse tri na nekakšnih življenskih prelomnicah. Vprašanje je, kaj bomo počele v prihodnjih letih, kje in kdaj. Punčke bodo seveda še naprej igrale toda včasih je potrebno ustaviti žogo in videti kaj in kako naprej.
Kako nastajajo vaše skladbe? Delate skupaj ali vsaka zase in potem združite vse moči? V vsakem primeru sem prepričana, da izza tega stoji veliko brainstorm-anja in idejnih kompromisov.
Lucija: Največkrat sama doma naredit ogrodje komada, osnovno melodijo ter tekst in potem skupaj razdelamo pesem na vaji. Nekatere skladbe so nastale na vajah popolnoma spontano, tako da niti tukaj ni nekakšnega pravila. Tudi kompromisov ni. Edino kar je nam pomembno je to, da vse tri uživamo med preigravanjem nove skladbe. Če pride do tega, imamo nov komad.
Stvar, ki mi je najbolj všeč pri vas je to, da nimate določen glasbeni žanr. Vaša glasba ima toliko lepih zvrsti in različnih specialitet. Nebi ‘’delovalo’’, če bi bilo drugače. Kateri so vaši največji idoli, vaš navdih? Kje hranite dušo benda, kaj vam izmakne tla pod nogami, kaj naredi tisti ‘’klik’’, ko rečete ‘’ja, to je to kar potrebujemo’’?
Lucija: Pravzaprav se nikoli ni zgodilo, da bi dejansko izbrale najljubšo pesem in si zažele ustvariti prav takšno skladbo. Kadarkoli delamo na novem materijalu to počnemo spontano in tako, kot nam je všeč. A naši vzori imajo seveda vpliv na ustvarjanje, to se sliši v naši glasbi. Nikoli nismo želele igrati takšne pesmi. Vse tri smo odrasle ob različni glasbi: Anja z bendi kot so Slipknot, Korn, Tool, A perfect circle, Ruby z Exploited, Blink 182, Tegan &Sara, a jaz sem kar bila hipi in obsedena z The Beatles, Pink Floyd, Patti Smith, Television itd. Mislim, da je ravno to razlog zakaj je naša glasba tako raznovrstna. Na koncu dneva vsaka od nas podzavestno vnese svoj zvok v pesem kateri nam je všeč in to se čuti.
V Sloveniji ste nastopile že velikokrat. Rade prihajate v naše kraje? Mislim, da si upam reči, da slovenski oboževalci in ostala publika željna dobre glasbe komaj čaka/mo, da se vrnete. Hvala za vaš čas, se vidimo v četrtek 27.10. v Kino Šiški z Dandelion children. Vsi kateri še niso slišali novi album ‘’Ništa nije kako se čini’’, kateri je izšel marca, bodo imeli odlično priloćnost! Srečno!
Lucija: Mi vas obožujemo. Slovenija je z nami že od samega začetka brez obzira na vse. Evo, to vam lahko povem. Zelo se veselimo četrtka in iskreno upamo, da vas ne bomo razočarale. Hvala Živa za vprašanja, upam, da se zagledamo v četrtek!
