Björn Dixgård: “Švedi smo znani po melanholiji.”
Mando Diao je švedska rokenrol peterica, ki se je kmalu po prelomu tisočletja iz hladnega, industrijskega Borlängeja prebila na svetovno glasbeno sceno. Postavni Skandinavci z občutkom za melodijo, sposojenim od Beatlov, in energijo, ki trga strune, so si z vsakim novim albumom kot za šalo prisvajali žanre. Od nabritega prvenca Bring ‘Em In naprej so postali zvezde indie najstnic, izkusili folkerske izpade, posneli izjemno dobro sprejeto ploščo v materinščini, svetu pa se vtisnili v spomin z udarnim Give Me Fire! in njegovo neizpodbitno uspešnico Dance With Somebody. Po pogumnem sintetičnem odvodu albuma Ælita v skupini ostaja eden od nekdaj dveh frontmanov, soul pop blondinec Björn Dixgård. Z njim na čelu je ekipa z lanskim Good Times servirala močno ploščo, ki se zaveda preteklih kreposti, obenem pa z izpiljenimi kompozicijami prodira v prihodnost.
Mando Diao se po dobrih dveh letih vračajo v Slovenijo. Pred koncertom v ljubljanski Cvetličarni v sredo, 5. 12., je na nekaj naših vprašanj odgovoril frontman, pevec in kitarist Björn Dixgård.
Hej, hvala, da si si vzel čas za te odgovore. Kaj trenutno počneš, kako si?
Dobro gre! Trdo delamo na novem materialu, veselimo se, da se odpravljamo na kratko turnejo, nato pa vsega, kar prihaja prihodnje leto.
Mando Diao je en velikih švedskih rokenrol bendov. Kako se ti zdi, da se je švedska glasbena scena spremenila od takrat, ko ste prvič začeli igrati, do danes?
Glasbena scena se spreminja povsod, ne le na Švedskem. Tu je nov čas, dogaja se veliko vznemirljivih reči. Za nove skupine danes je vse drugače. Imajo nove priložnosti, vendar pa tudi nove izzive.
Tvoja skupina je šla čez številne, raznolike faze glasbene kariere, od prešvicanih podzemnih klubov do indie rock ljubljenčkov in do svetovnih zvezd. Ampak za katero Mando Diao ploščo bi rekel, da je tvoja najljubša, in zakaj?
Oh, to je težko. Rekel bi, da je to vedno najnovejša plošča. Trenutno je to tisto, na čemer trenutno delamo. Ko gledam nazaj, so na vsaki plošči reči, ki jih imam rad, in reči, ki bi jih spremenil, a to je okej. Učiš se in rasteš.
Vaša zadnja izdana plošča, Good Times, zveni kot zmes številnih preteklih Mando Diao zvokov, morda še najbliže poskočnemu funku z Give Me Fire!, a tudi s soul pridihom in kančkom sintesajzerjev. Kako ste se lotili pisanja in snemanja? Ste vedeli, kako si želite, da zveni, preden ste začeli?
Good Times je bil za nas pomemben, saj je pomenil vrnitev k temu, da smo skupina, in da spet igramo v živo. Da najdemo svoj zvok. Pri pisanju je bilo veliko več sodelovanja kot prej. Vsak od nas je prispeval k pisanju in produkciji, kar je bilo vznemirljivo. V skupini je veliko talenta. In kar zgodilo se je. To je plošča, kjer smo raziskovali sami sebe.
Vesoljski sinti, ki se pojavijo v nekaterih pesmih, so bili najbolj opazni na plošči Ælita. V nedavnem intervjuju si omenil tudi, da hodiš na rejve. V kakšni elektronski glasbi uživaš? Kako je vplivala na tvoje delo z Mando Diao?
Vsi smo veliki ljubitelji nočnega življenja, radi imamo elektronsko glasbo. Gre za kreativen in vznemirljiv umetniški izraz. Naredili smo nekaj remiksov pesmi z Good Times, tam lahko slišiš nekatere izmed zvokov, ki so nam všeč.
Na naslovnici plošče ste člani skupine prikazani v popolni, osladni harmoniji z naravo. Si tako predstavljate “dobre čase” za človeštvo?
Naslovnica je malenkost ironična. Svet je v kaosu, to pa je neka nora utopija. Nek nor rajski vrt. Če pogledaš zadnjo stran vinilne plošče, vidiš, da je vse le fasada. Gre za neko vprašanje, veš – so to res dobri časi? A sočasno smo se kot skupina počutili odlično. Zato so to dejansko bili dobri časi, in nekaj jih želimo prinesti tudi naši publiki!
Čez celotno ploščo je kompozicija pesmi – kot ponavadi – na mestu. V nekaterih je polno upanja in energije, v drugih pa spet žalosti, morda celo razočaranja. Ali v pesmih, kot sta Dancing All the Way to Hell ter Voices on the Radio, slišim reference na vaš razhod z Gustafom Norénom?
Švedi smo znani po melanholiji, tako da je to morda naravno. Izraženih je veliko čustev. Ko smo pisali to ploščo, je bilo v naših glavah ogromno reči, tako da je morda naravno, da odslikava to, skozi kar smo takrat šli – vendar to ni bil namen.
Več kot desetletje nazaj sem bil mlad fen, ki je obiskal vaš koncert na Dunaju in vam prinesel šestorček priljubljenega slovenskega piva. Sedaj ste predlani igrali svoj prvi koncert v Sloveniji – slučajno prav na domačem festivalu tega piva, Pivo in cvetje. Kakšna je bila ta izkušnja?
O, kul! Na festivalu smo se imeli super, zaželeli smo si vrniti se. Dogaja se na lepem kraju, festival pa je bil res prijeten, z velikim panoramskim kolesom in veliko kul stvarmi za početi. Veseli smo, da se vračamo!
Veselim se vašega koncerta v Ljubljani! Vse dobro, in hvala še enkrat.
Zaslišuje: Matej Holc
[fusion_youtube id=”https://www.youtube.com/watch?v=uyIYZP1EILY&fbclid=IwAR0frGNDtTEf-sc65umuS_snI4iielyJFQI4G_uJHuPoy8j0R6N-6vjic2k” alignment=”” width=”” height=”” autoplay=”false” api_params=”” hide_on_mobile=”small-visibility,medium-visibility,large-visibility” class=””][/fusion_youtube]
