Dan Deacon je eno od večjih odkritij in imen elektronske glasbe zadnjega desetletja. Svojo dušo je že v ranih letih prodal ustvarjanju glasbe na računalniku, na podlagi njegove precej plodne kariere pa ga zlahka lahko označimo kot virtuoza ustvarjanja raznovrstnih in svežih elektronskih efektov ter izvirnega prepletanja linij električnih klaviatur. A opredeliti Deacona kot glasbenika, ki ustvarja in premika meje le na področju elektronike, je napačno in predvsem preohlapno. Natančneje bi ga lahko opredelili kot popolnoma moderniziranega skladatelja, ki svoje meje potiska prek trenutnih glasbenih definicij, tehnologije in estetike. Preboj v glasbeni sceni je za Deacona predstavljal album Spiderman of the Rings iz leta 2008, ki ga je izstrelil med vodilne izvajalce na področju elektronike. Nalezljivi elektronski kaveljčki, na katere so navešene popačene digitalne konstrukcije, so postali njegov značilen slog, ki ga vedno znova uspešno uporablja in spreminja v inovativne zvoke in melodije. Na njegovem najbolj svežem izdelku Gliss Riffer (izdan februarja letos), se je Dan vrnil k sintesajzerjem in klaviaturam z MIDI generatorjem, ki smo jih prvič lahko uslišali že na plošči Bromst iz leta 2009. Dan opisuje Gliss Riffer kot bolj prostranega v primerjavi s prejšnjimi albumi, pri čemer je ponudil večjo svobodo vokalom, ki se tokrat večkrat dvignejo nad mešanice elektro ritmov. Z Danom sva se pogovorila o produkciji zadnjega albuma, njegovih inspiracijah in kreativnosti.
Živjo Dan, kako si? Vesela sem, da sem dobila priložnost za pogovor s tabo. Kaj si danes zajtrkoval?
Za zajtrk sem prigriznil riževemu narastku z arašidovim maslom, grozdju in siru.
Začniva s precej osnovnim vprašanjem: lahko opišeš svoj prvi stik z elektro glasbo?
V 90. letih prejšnjega stoletja sem kot otrok raziskoval družinski računalnik, na katerem je bil nameščen tudi program Midisoft Studio, ki me je popolnoma zasvojil. Elektronsko glasbo ustvarjam praktično od tistega trenutka naprej.
Glasba, ki jo proizvajaš, je očarljiva, vedra in na trenutke kar precej hipnotična. Te lastna glasba kdaj hipnotizira?
Ko pišem glasbo, se poskušam izgubljati in poglabljati v različne glasbene zanke in tako iščem skrite in na prvi pogled neočitne zvoke in vzorce. Po istih principih skušam živeti tudi svoje življenje.
V Pitchforkovi seriji In The Studio si pred časom predstavil svoj album Bromst, ki je izšel leta 2009. Zanj si povedal, da pri produkciji nisi sledil vnaprej začrtani temi, ko pa si pozneje na izdelek pogledal z distance, si ugotovil, da ima pravzaprav svojo specifično tematiko in obliko. Se je isto zgodilo v primeru albuma Gliss Riffer?
Vsekakor. Zdi se mi, da je osrednja tema Glass Rifferja stres, splošno pomanjkanje časa in soočanje z anksioznostjo. Prav tako se dotika tem kot so “življenje pred življenjem” in premiki zavesti.
V promocijskemu materialu Gliss Rifferja je navedeno, da si presedlal nazaj na popolnoma elektronsko obliko dela, ob tem pa vključil tudi zvrhano mero analognih instrumentov. Ali to pomeni, da je Gliss Riffer izdelan popolnoma brez kakršnegakoli MIDI programiranja?
Na Gliss Rifferju se kljub vsemu še vedno najde mali svet MIDIja. Obožujem MIDI.
Tvoja produkcija pogosto niha med ekperimentalno in indie sceno, nekateri glasbeni kritiki pa so se jo odločili uvrstiti v avantgardno. Kakšne so tvoje misli in občutki ob tovrstnih kategorizacijah?
Glasbo lahko vsakdo sliši na drugačen način, prav tako kot lahko na svet gleda vsak iz svojega zornega kota. Če ima nekdo potrebo po uvrstitvi moje glasbe v avantgardo, mi je to čisto ok J.
Zares občudujem tvojo ustvarjalnost. K albumu Bromst si tako na primer priložil plastični šotor, ki so si ga poslušalci lahko sami sestavili. Pri Gliss Rifferju pa nas čaka presenečenje v obliki napihljive Gliss Riffer roke. Kako si prišel do teh zamisli?
Nisem povsem prepričan, kako. O albumu rad razmišljam kot o objektu, saj, kot vsi vemo, glasba ni fizično oprijemljiva. Ko pa album izide v obliki CDja ali vinilke, pa se nahaja na fizičnem mediju v ovitku – zakaj ne bi teh objektov, ki predstavljajo glasbo, izkoristili in jih naredili zabavne?
Pogosto nastopaš v umetniških galerijah. Nekje sem prebrala, da jih rad izbiraš za prizorišča, ker so koncerti v tako sterilnem in mirnem okolju še posebej zabavni. Je to edini razlog?
Poleg omenjenega je vedno fino, če svoje delo vključiš v take prostore. Umetnost, ki je predstavljena v živo in je vezana na določen čas, je težko umestiti v določen kontekst, zato se je z njo zabavno poigravati v različnih okoljih.
Iz Baltimorja prihaja malo morje uspešnih glasbenikov (Animal Collective, Future Islands, Beach House, Lower Dens) in zdi se, da počasi postaja prava glasbena Meka. Kaj je skrivnost uspeha Baltimorske glasbene scene? Bi se morali vsi preseliti v Baltimore?!
Baltimore je krasno mesto s čudovitimi ljudmi. Absolutno se morate preseliti v Baltimore!
Ali po tvojem mnenju glasba predstavlja ultimativno drogo?
Mislim, da je to odvisno od vsakega posebej. Ultimativna droga je lahko tudi lasten um, če mu pustiš prosto pot.
Kaj zadnje čase prevladuje na tvoji playlisti?
Najlepša hvala za tvoj čas in odgovore! Se vidimo v Kinu Šiška!
Dana Deacona lahko 10. junija v živo ulovite v Kinu Šiška ali pa mu sledite na Soundcloudu, Facebooku, Twitterju, Tumblerju in Instagramu. Se vidimo!
