Zaslišanje: freekind

Hej, kako sta? Super!

Freekind! Sveže ime na slovenski in evropski glasbeni sceni. Duet, ki se loteva glasbenih zvrsti, ki jih v Sloveniji nismo nujno vajeni v presežku. Na kratko, kdo sta in kaj nam sporočata?
Nina (N): Sva torej Freekind. Sara in Nina. Sporočilo izhaja iz najine življenske filozofije in na najboljši možen način želiva to predati poslušalcem skozi glasbo. Ta filozofija je; »what kind of a person do you wanna grow up to be? The free kind!« (»v kakšne vrste osebo želiš odrasti? Svobodne vrste.«). S tem pa skozi mešanico najine najljubše glasbe, od soula do RnB-ja in seveda džeza poskušava zadovoljiti svoji duši in duše ostalih ljudi.

Spoznali sta se v Grazu na akademiji za džez. Pred tem sta obe sodelovali v različnih skupinah. Nina, tebe poznamo iz Jazz Ladies, obe pa smo lahko slišali tudi v projektih z Beatoxom, Taja & the Kirkwaalds in drugih … Kaj vaju je pripeljalo do skupnega ustvarjanja?
Sara (S): Ninin zagon in moja potreba po razlogu za življenje. (smeh) V bistvu skupaj narediva najboljše kar lahko, obe doprineseva k temu projektu tako glasbeno kot osebno. Če ne bi bilo obeh, tega projekta ne bi bilo, v tej zgodbi je skupnost res pomembna. Do tega naju je pripeljala ljubezen do glasbe, da pri tem ceniva iste stvari – glasba lahko spremeni mood, dan ali celo življenje in ko sva ugotovili, da to lahko skupaj dava ljudem, je bilo to to.

Kdaj sta v bistvu začeli ustvarjat?
N: Začeli sva dve leti nazaj, ko sva se dogovarjali za koncert za drug projekt, organizatorka pa naju je prej slišala na jam sessionu. Vprašala naju je, če imava kaj svoje glasbe in midve sva precej suvereno odgovorili z ja! Tako sva dobili ta koncert in imeli tri mesece, da ustvariva nekaj svojega. Saj sva že prej želeli delati skupaj, ampak ni bilo pravega »pusha«. Potem pa se je zgodil ta deadline in delaš čudeže.
A: že po dveh tednih so od naju potrebovali promocijski material, da bi sploh videli, kaj delava. Tako je nastal I’m gonna live, komad od katerega nisva nič pričakovali. Odziv pa je bil popolnoma drugačen in to nama je dalo potrditev, da je to, kar želiva ustvarjat in kar bi radi povedali z glasbo, v bistvu prav. Pokazal nama je, da sva na pravi poti in poleti 2019 sva imeli prvi koncert na Festivalu Lent.

Pred kratkim sta izdali svoj prvi EP Not good enough. Nam razkrijeta kako se lotevata pisanja, kdo piše tekste, kdo glasbo?
S: Vse delava kar skupaj. Ne ve se točno, katera začne, katera ima inspiracijo, ampak se o stvareh pogovarjava, ugotavljava, kaj je ta izkušnja, ki jo imava, kako vidiva neko temo oziroma to, s čimer se ukvarjava. Na koncu se skupaj strinjava, da je to prava verzija, ki bi lahko sporočila, kar misliva. Celoten proces je skupen, na isti način nastaneta tako glasba kot besedilo.
N: V bistvu je kar prednost, da skupaj živiš in imaš vse v sobi, kjer se tudi ustvarja, ker sva konstantno prisotni. Tudi če ena vmes peče palačinke ali pere posodo. Ideje še vedno padajo.

Kateri komad je nastal torej med palačinkami?
N: Mislim, da Problems.
S: Tako da v bistvu ni »we got love«, ampak »we got pancakes«.

Poleg EP-ja pa sta izdali tudi nov komad Hold on (We got this). Inspiracije torej ne manjka, komadi kar letijo od vaju. Je komad nekoliko božične narave ali je slučajno izšel tik pred božičem?
S: Mislim, da kar je božičen. Vsako jutro so bile vse reklame ali filmi, ki sem jih videla, družinski in je bilo prav žalostno, ker trenutno ne morem do svoje družine. Sploh pa je bilo vse zelo zmedeno, nismo vedeli, kaj lahko, česa ne smemo. In čeprav je božič ravno ta čas, ko se vsi vidimo, letos nihče ni imel občutka božiča. To je bilo kar »heavy«, tako da je bilo boljše, kot da bi vsak dan jokali na kavču ali kjerkoli pač …
N: ob palačinkah (smeh) …
S: … sva pač napisali komad, da bi bilo lažje. In kot vedno je bilo, ker ima ustvarjanje nek terapevtski učinek.

Lahko kmalu pričakujemo cel album?
N: Uuuuu …
S: Ne veva še …
N: Težko poveva »release date«, trenutno se marsikaj dogaja, ampak lahko rečem, da je kar nekaj glasbe že narejene. Predvsem mislim, da nama je ta EP dal velik zagon za izdelavo albuma, ker nama je dal potrditev, da to zmoreva.  Dostikrat je ravno to problem; kaj to sploh lahko naredim, sem sploh sposoben … ko enkrat ta izdelek končaš, pa se zaveš, da je možno. Torej, next step: album! 
S: Vmes pa se tudi vedno ogromno naučiš. Tako da je v bistvu kar kul.

Kar nekajkrat v prejšnjem letu smo vaju, kljub koronavirusu, uspeli slišati na koncertih, na nekaterih sta bili sami, na nekaterih sta imeli še backvokale, na enem online koncertu sta imeli celo basista. Je to slučajno, inspirativno, kakor se pač počutita ali želita zasedbo razširiti?
S: Veš kaj, lepo je delat z ljudmi, ampak je takoj malo bolj komplicirano, ker smo pač ljudje. Glasba je tako občutljiva. Mislim, da sta tukaj dve možnosti; eni so res dobri glasbeniki, ampak se z njimi ne začutiš ali pa obratno. Lahko pa je oboje hkrati, res je »amazing«, če dobiš kombinacijo, da se imaš fino s človekom, ki še dobro igra. Ampak v glasbenih krogih lahko velikokrat nastane čudna energija, ni nujno, da je res slabo, ampak ni isto kot takrat, ko igraš z nekom, ki je absolutno prisoten. Ko veš, da bo vse v redu in se lahko iskreno pogovarjaš z njim. Včasih pa tega občutka ni in je tako … zelo lahko je, ko sva midve in veva, kaj delava, kak je namen in da bo vse pozitivno, z drugimi ljudmi pa se lahko marsikaj zgodi. Seveda pa je res lepo in inspirativno imeti na odru še koga, ker se energija poveča, nastane sinergija in ta magic. Ne govorim torej, da bova vedno samo midve.
N: Najina dolgoročna ideja je morda ustvariti nekakšen  »Freekind collective«, kjer ne bi bili samo glasbeniki, ampak artisti z različnih področij, ki delijo isto filozofijo. Da bi se na nek način lahko povezali in ustvarjali skupaj. Cilj je, da v prihodnosti spoznava te ljudi in se poveževa z njimi!

Standardno vprašanje, če bi lahko igrali v živo s komerkoli, živečim ali ne, kdo bi to bil?
N:  Meni bi bilo »amazing«, če bi igrala s PJ Mortonom.
S: Haha, pol me ne rabiš več, čauuu. (smeh)
N: Za rap bi lahko bil na odru še Common.
S: Jaz pa bi mogoče povabila še CHIKO.
N: Evo, trije artisti; CHIKA, Common in PJ Morton.

Kakšno sporočilo za Radio Terminal?
S: Daj, nekaj lepega povej.
N: Evo, evo.. vsi smo v istem šmornu, ampak …
Haha, ne, za Terminal bi rada povedala, da vas ful podpirava, da vam želiva, da še naprej delate to, kar delate in »supportate« vse nas mlade artiste … 
S: … in stare!
N: Veliko nama pomeni, da sva se znašli na lestvicah komadov in plat leta, na eni celo na prvem mestu! In da lahko vedno računate na najin support, tako kot lahko midve na vašega!

Zaslišala: Ana Medved – Annarch  

Foto: Johanna Seitinger