Kot mestni otrok se nikoli nisem pretirano navduševal nad tišino. Iz hrupa sem nastal, hrup sem in v hrup se povrnem, bi se lahko glasila moja inačica geneze, seveda z obveznim dodatkom, da ni boljšega hrupa, kot je glasba. Aldous Huxley je nekoč izjavil, da je poleg tišine glasba najprimernejši vzvod za izražanje neizrazljivega, in prepričan sem, da bi se s tem strinjal tudi Thurston Moore, ki neobremenjen s klasičnimi definicijami rock glasbe že 35 let širi vhodno točko vdora avantgarde v polje sprejemljivega.
Tokratna Thurstonova zasedba, vsestranski kitarist James Sedwards, basistka Debbie Googe in soborec iz časov Sonic Youth Steve Shelley, je koncept nadzorovanega hrupa privedla do popolnosti, kar se je pokazalo tudi v nastopu v katedrali Kina Šiške, ki se je za slabi dve uri odela v brutalno lepe šeststrunske bravure in serije spremljajočih inštrumentalnih pasaž, ki so botrovale neštetim mikro simfonijam, zakopanim v globinah donenja z odra.
Koncert je odprla Forevermore, zmes granitnih kitarskih tekstur in galopirajočega ritma, v kateri Thurston z zanosom mladega zaljubljenca našteva razloge za navdušenje nad svojo novo izbranko Evo Prinz. Iztek nekoliko podaljšane verzije se je naravno zlil s Speak to the Wild, ki je s svojo beatniško poezijo in širšo čustveno amplitudo narekovala mehkejše melodije. Z nosilno frazo poskočne Germs Burn se je bend najbolj približal tipičnemu rokerskemu kitarskemu rifu, hkrati pa dokazal, da je razgrajanje na inštrumentih kljub navideznemu kaosu popolnoma uigrano, kar se je odražalo skozi celoten nadaljnji potek nastopa, v katerem je Thurston brezkompromisno in povsem sproščeno nizal košček za koščkom mozaika svoje post-Sonic Youth persone.
Na pričujoči turneji Thurston z bendom redno testira nov material, tako da je bil repertoar z zadnjega albuma The Best Day tudi v Kinu Šiška presekan z novimi, ravnokar posnetimi skladbami, ki se utegnejo pojaviti na naslednji plošči. V tem kontekstu je bilo zanimivo slišati, v kakšno smer se bo razvijal Thurstonov projekt, za katerega mojster očitno neguje dolgoročne ambicije. Turn On in Aphrodite, izliva sveže inspiracije z atonalno, a še vedno harmonično skordaturo, sta na prvi posluh malce mračnejše in strukturno bolj razbite narave, še vedno pa nadaljujeta zgodbo, zastavljeno z aktualno ploščo, in bistveno ne odstopata od svojih predhodnic. Uradni del koncerta je bend zaključil z Grace Lake in na remont poslal še zadnje kladivce, nakovalce in stremence v občinstvu.
Po krajšem premoru se je Thurston z bataljonom vrnil z dvema novima kompozicijama, Cease Fire in How Many More Times (slednjo so v živo zaigrali prvič), obe mojstrovini stopnjevanja napetosti, ki sta se združili v eksplozijo hrupa na meji opisljivega. Čarobnosti trenutkov, ko v vsaki pori na koži čutiš, da se zverinice, ki škrabljajo iz ojačevalcev, spreminjajo v rohneče pošasti, se pač ne da ubesediti.
