Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: Dan D + Jardier

Koncertni utrinek: Dan D + Jardier

Nepričakovan večer. V bistvu me na tem koncertu sploh ne bi smelo biti, ampak potem mi je kolega toliko časa lomil jajca, da ne najde nadomeščanja, pa sem se vdal v usodo in obljubljeni alkohol in šel.
Začelo se je z (res dolgočasno osvetljenimi) mladci s kolektivnim imenom Jardier, ki so spadali v kategorijo ‘presenetljivo dobro’. Pri tem bo vsaj z vidika te recenzije tudi ostalo, čeprav bi si zaslužili mnogo več vrstic, ampak jebiga, Dan D so me čisto sezuli.

Nisem še bil na njihovem koncertu, pa tudi poslušal jih zavestno nikdar nisem. In tega me je res sram, ker so se izkazali strahotno hud bend.

Za pevca bi bil edini primerni vzdevek Medo, a v smislu lokalnega upokojenega boksarja, katerega legendarne desnice sloves bi poskrbel za to, da bi hči izgubila junfer šele par let po njegovi smrti, pa čeprav bi bila Malena. Gre za enak tip očarljive, grozeče grdote kot Bardem v, erm, vseh filmih, kjer ne špila lepotca.
No, in ko ta tip stopi pred mikrofon, ti v momentu rata jasno, zakaj je v prvi pododrski kohorti toliko opetkanih hudôt, da ga je že kar težko ujeti v objektiv. Ima tisti odkritosrčni kurcobol, ob katerem ti je v trenutku jasno, da boš deležen muske, ki prihaja iz neuglednih, rahlo zanemarjenih kotičkov duše, ne pa iz želje po prizidku z vrhunskim stavbnim pohištvom in novem bemflu.

Ja, Jan Plestenjak, na to očitno palijo ta nesaharinsko hude. Zajebal si, in niti najboljši obrvni stilist ti ne more pomagati.

Vizualijam koncerta bi z največjim veseljem rekel paša za oči, če te fraze ne bi do žolčnega kozlanja zlorabila Kmetausova šola umetnostne kritike. Svetloba je bila fenomenalna, vizualizacije pa so se navkljub očitnim spogledovanjem z dvojno vijačnico in podobnimi molekularnimi motivi držale stran od meni tako zelo mrzke cenene znanstvene fantastike, kot jo producirajo razni artisti, ki so biologijo nazadnje povohali na sekretu.

Za tiste, ki neuspešno iščete rdečo nit tega pisanja: več ali manj vse na koncertu me je navdušilo, a na tako različne načine, da mi tega ne uspe spraviti v koherentno celoto. Mea culpa.

(Na tem mestu bi omenil, da je bila publika glede na številčnost, ki si jo je koncert nedvomno zaslužil, izjemno prijetna, in kljub gužvi ni bilo gužvanja niti pod odrom, poleg tega pa je bilo občutiti blaženo pomanjkanje urbanega malomeščanstva, ki ponavadi hodi na zahtevnejše koncerte zato, da lahko ob naslednji degustaciji “ulivčka iz Toskane” izpolni svojo mesečno kvoto pogovorov o umetnosti, medtem ko v njih vre želja, da bi strgali s sebe božjastno drago jakno nekega kao-obskurnega skandinavskega oblikovalca in šli razkrivat svoje notranje uboštvo na najbližji Zokikoncert. Očitno Dan D še ne spadajo v uradno požegnano Kulturo, in upam, da tudi nikdar ne bodo.

Edini omembe vreden incident je bila sicer luštna, fenomenalno pijana gospodična pod pevcem, ki je nujno hotela podreti sosednjega fotografa, a je dajala vtis, da se še ni čisto odločila, ali bo za to uporabila desni kroše ali pa bo morda šlo za podiranje v kakem bolj prenesenem pomenu.)

Zakaj torej — z občasnimi daljšimi ovinki za tangencialne kvaziantropološke uvide — pišem samo o pevcu? Ostali v bendu so vsi po vrsti silno dobri muzičisti, a nihče, niti kitarist, ki je običajno drugi najbolj magnetni član glasbotvornih organizacij, mu po karizmi ne pride do kolen. Zvok je bil kot mrzel pir v vročinskem valu, butajoč, rezek in udaren in vsekakor dobrodošel, muska pa …

Evo, zdaj, med pisanjem teh par vrstic, jih poslušam na YouTubu, in enostavno ne najdem povezave med izkušnjo koncerta včeraj in izkušnjo teh komadov. Album je pri njih očitno dosti boljša izkušnja od singla, in v mojem sistemu vrednot je to najvišji možni kompliment bendu.
Našli so novega fana.