Vsake toliko se zgodi, da se kak koncert v Kinu Šiška, večinoma popolnoma nepričakovano, nahajpa. Ne načrtno ali preračunljivo, temveč – vsaj tak je občutek – spontano. Tako je bilo na nabito polni dvorani za nastop Tame Impala, tako si je Sóley prislužila napredovanje iz male v veliko dvorano. In tako je v Katedralo prodrl tudi Com Truise, producent in glasbenik z ameriške vzhodne obale.
Uvodne viže v nastop je oddidžejal Felis Catus, s svojimi udarnimi seti vseprisoten akter ljubljanske klubske scene, pa tudi osrednji član zasedbe Your Gay Thoughts. Tokrat se je, večeru primerno, oprl na tropsko dehteče sintetizatorske melodije ob podlagi močnih basov, prav v skladu s pastelno estetiko videoprojekcij. Plavajoč, plažni zvok se je v ključnih trenutkih primerno pojačal, nas neumorno peljal kot vesoljska ladja iz 80s video igrice ter proti koncu prispel do precej konkretnega peglanja, v katerega se je preko izleta v galaktično porno glasbo že vključil Com Truise.
Z mogočno postavo, a med grozečima stolpoma zvočnih monitorjev na ogromnem odru Katedrale vseeno nekako osamljen, je producent nemudoma pričel z udrihanjem po topem, konsistentnem ritmu. Če so basi poprej mestoma zahreščali, se je s prehodom zvok še nadgradil do kristalne jasnosti, v kateri se je briljantna produkcija lahko izkazala. Stilizirana, risana estetika, s katero je Com Truise na enem od svojih prenosnikov manipuliral na velikem platnu, odlično sovpada s prisvojitvijo zvočne estetike osemdestih, ki jo servira. Svetle preproge sproduciranih klaviatur in razdrobljeno sintetično nabijanje sta lepo napolnjeno dvorano vseskozi vabila k plesu – ali morda vožnji po avtocesti z zaprtimi očmi, če je življenje Mario Kart in smo se prav ta večer znašli na enem izmed njegovih vesoljskih nivojev brez obveznosti ali omejitev. Nekoliko smešno je izpadel konec nastopa, minuta tišine in nato vrnitev na oder za skoraj pol ure trajajoč bis, ki je sicer prinesel hitiče z manjšim pridihom hrupa, korakajočim ritmom in prenekatero sladko melodijo, a tudi po nepotrebnem razvlekel sicer potencialno kompakten set čez mejo dobrodošlice.
No, po spustu iz dvorane v pritličje je pod stopnicami Felis Catus že pokal naprej, na ves glas in v svoji bolj tipični maniri rejva, ki se spogleduje s kančkom hip hopa. Dobrodošla in osvežujoča popestritev siceršnjega Šiškinega pokoncertnega mrtvila, ki bi jo veljalo vpeljati pogosteje. Vseeno pa se po nastopu ni bilo mogoče znebiti občutka, da bi celoten dogodek – podobno kot lani poleti Clark – veliko bolje deloval kot klubska zabava, na drugem kraju in ob kasnejši uri noči.
