Osmojeno
Prismojeni profesorji bluesa imajo s poletnimi večeri v Ljubljani veliko skupnega. So zaželeni, ravno prav sveži in še vedno zelo vroči. So tudi divji, migajoče rock’n’rollovski, otožno bluesovski in noro zabavni. Peterica, ki skupaj nastopa že polovico desetletja, ničesar ne dela na pol. Teatralen odrski performans pač vžge. V kombinaciji z nalezljivi ritmi pa še toliko bolj.
Zlatko Đogič nosi klobuk, bobna, piše besedila in poje. Poje pa tako, bluesovsko, glasno. Miha Erič piha orglice in opleta z lasmi, da mu lahko zavidajo vsi metalci gor do Berlina. Drugi Erič, tisti na kitari, strgano struno zamenja kar med komadom in pravi, da igrajo prismojeno različico bluesa. Na klasični bas lokaciji Miha Ribarič prepeva z zaprtimi očmi. »Death Proof!« kričijo v en glas. Avtorska glasba z dodelanim zvokom, ki so ga vztrajno pilili, je zgrajena na stari šoli velikih ustvarjalcev bluesa z ravno pravim odmerkom jazza.
Na oder Kina Šiške ga je tisti petek prinesla tudi gostja Jasna na saksofonu, ki se jim je pridružila v zadnjem delu nastopa. Vendar niti malo bolj jazzovska atmosfera in vedno bolj nemirni Profesorji nisi omehčali najbolj lesenih tazadenj, ki so obsedele na tleh Katedrale. Pa koga briga – Profesorji so se za konec malo povaljali po tleh, malo metali činele in se tudi sicer obnašali nadvse prismojeno. Nam so všeč. Komaj čakamo, da končno zmiksajo tisti prvi album.
Seksi
Tisi bolj umirjeni obiskovalci iz prvega dela zapisa so končno vstali. Kako ne bi, vsak je želel vsaj premeriti višino pet, na katerih je dolgonoga Ana Popović je več kot uspešno lovila ravnotežje ritma in melodije. Na odru ji je družbo v malo bolj okrnjeni različici delal Ana Popovic Band – Michele Papadia na klaviaturah, Carlton Armstrona z bas kitaro in Stephane Avellanda, ki je – sodeč po njegovem nasmehu in poskakovanju na stolčku – najverjetneje najsrečnejši bobnar na svetu.
Popovićeva se je z glasbo iz delte Misisipija srečala kot deklica, ko je skupaj z očetom poslušala stare plošče v beograjskem stanovanju. Najnovejši album, Blue Room (2015), je dobil ime ravno po tem prostoru. »V tem kotu stanovanja se je zame vse začelo,« pravi. Danes se lahko pohvali s petimi nominacijami za najboljšo sodobno blues glasbenic, sodelovala pa je tudi na turneji Experience Hendrix Tour ’14.
V dobrih dveh urah se je sprehodila po komadih svojih najnovejših albumov Blue Room (2015) in Can You Stand The Heat (2013) do Hendrixovih priredb. »I don’t mess with the hits. I’m a more B side person,« je rekla in zategnila strune in glasilke. Ko je zapustila oder, jo je občinstvo želelo nazaj. Na glas. Lahko pride nazaj še enkrat.
