Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: DEAFHEAVEN + TOUCHÉ AMORÉ + Portrayal of Guilt @ Kino Šiška

Koncertni utrinek: DEAFHEAVEN + TOUCHÉ AMORÉ + Portrayal of Guilt @ Kino Šiška

Kino Šiśka praznuje desetletnico in streže živopisan nabor koncertnih priboljškov. Dogodek, v sklopu katerega je program KŠ X dostavil težje kitarske zvoke, je sestavila zanimiva konfiguracija skupin, ki jih bolj kot žanrska povezanost druži pogosto ohlapno uporabljana predpona post-, pa naj se nanaša na metal, hardcore – ali nekaj vmes.

Dostojno prvo mesto je pripadlo portrayal of guilt, mladi trojici iz Austina v Teksasu. Izjemno dramatičen, gromko šumeč uvod je kmalu izvabil eksplozijo: skupina namreč stavi na temačen, a brezkompromisno drveč hardcore. Med svetlobno hitrostjo osnovnejših pesmi si sicer vzame čas za manj besne pasaže, kakšne izmed pesmi pa kar počasi, osorno korakajo, medtem ko ritem dopolnjuje divjanje po sneru. Nasploh je navidezna lahkotnost bobnarjevega razbijanja zavidljiva. Osrednje mesto pa ob njem zavzame vokal, saj zna frontman Matt King iz jasno kričečega sloga preiti v zlobno renčanje, ki osmisli vlogo zasedbe v sklopu te turneje, obenem pa se suvereno izogne vsaki slutnji metalcore momenta. Kljub razjarjenosti glasbe je odrska trojka precej statična, piflarski vtis pa še nadgradi s strumnim uglaševanjem med vsakim komadom, ki ga skrije za predvajanjem eksperimentalnih medmetov.

Portrayal of Guilt
foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Pevec skupine Touche AmoreJeremy Bolm, se je na oder zatem prikazal v majici zasedbe Spiritual Cramp. A glasba njegove losangeleške peterice je daleč od zakrčenosti. Nasprotno, prav divje se zaganja v poglavitno kratke, izpovedne punk izlive, katerih kitice so namenjene kričanju in razmetavanju, refreni pa so tisti, ko je dovoljeno zadihati. To je tiste vrste skupina, ki cveti prav v živo: publika se istoveti z besedili, se napaja na čustveni razgaljenosti in jo prevede v telesno aktivnost. Nič zato, da je vokal kljub odličnemu zvoku nekoliko potopljen v hrup, saj prve vrste pritegnejo vsakemu melodičnemu ovinku, Bolm pa jim navdušeno ponuja mikrofon, ob čemer ga domala zvlečejo medse. Ob tem izrecno pohvalo prejme obiskovalec v Deafheaven majici, ki menda zna vsa besedila na pamet in s tem simbolno poveže turnejske partnerje. Tudi Touché Amoré tokrat slavi deseto obletnico, in sicer svojega prvenca …To the Beat of a Dead Horse, ki ga zato za začetek odigra v celoti, kar je tapravim privržencem seveda pisano na kožo. Preostali del nastopa pa napolnijo praktično sami hiti, s katerimi postane dokončno jasno, zakaj je prav ta skupina ena od največjih tega pomembnega post-hardcore vala izpred nekaj let. Unikatnost najbrž črpa prav iz dejstva, da kakšen od četverice instrumentalistov ne izhaja nujno iz “scene”, pa tudi Bolmov raskav, surov glas komajda pritiče vljudni pojavi na odru. Pred koncertom nekdo celo omeni, da se mu zdi odnos skupine kanček preveč optimističen – a pozorno poslušanje razkrije, kako pogosto vsebina eksplicitno naslavlja dvome, strahove in smrtnost. Le zapakira jih ob tem v male, trdožive himne, ki vzbujajo občutek, da se je za življenje vredno boriti.

Touché Amoré
foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Za skupino, ki nebesa nosi že v imenu, Deafheaven obratuje nepričakovano: ko ne razsaja po globinah pekla, na razširjenih krilih raje kot v angelske višave leti nekam v smeri daljnega vesolja. Tja nas usmeri že čudovito pisano odrsko ozadje, ki se zdi pravšnja vizualna dopolnitev z efekti prepojenim, atmosferičnim delom uvodnega Honeycomb. Priznam – kot nekdo, ki so mu od žagajočih kitar bližje punk kot metal odvodi, sem s skupino doslej komajda prišel v stik. Tako me je izjemno presenetilo, kako intenzivne so pasaže, ko se peterica obrne v čisto metalsko smer, zajaha dvojni pedal bas bobna in povozi vse pred sabo. Spet drugi prijemi so izrazito post-rokerski, pri čemer je glasbena dvojnost opazna, a dobro sklopljena v celoto. Izstopa zgolj vokalist George Clarke, tako z glasom kot nastopom. Rezko krakanje, ki se ga rad poslužuje, sicer pritiče black metal mašineriji, a mirnejše pasaže razreže kot smirkov papir. Moteča pa je predvsem njegova naporno pozerska gestikulacija in odrsko postopanje; tolikšna mera nastopaštva se zdi skregana z introspektivnim vidikom, v katerega zna zasedbo glasbeno odpeljati. Ko kitarist Shiv Mehra in basist Chris Johnson na neki točki dostavita blažilne spremljevalne vokale, se ti s prvim glasom sicer odlično poklopijo, a gre žal le za krajši odsek. Celota je kljub temu seveda dodelana, drzna, predvsem pa suverena v tem, kar počne. In če gre soditi po strumnem headbanganju osrednje množice in dobro tempiranih obratih metalskih čup, to ceni in v tem uživa tudi publika – sploh ko nastop zaključi huronski, bobnarsko neustavljiv Dream House s prebojne plošče Sunbather.

Deafheaven
foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Matej Holc